Lahko bi popisali nepreštete strani o tem, kako zelo je voda pomembna za človeka. Lahko bi pisali razprave in traktate, raziskave, analize in ekspertize, a če ne dosežejo srca in duha, je ves trud zaman. V meni od vsega najbolj močno doni in govori njen vsemogočni Duh. Voda je praelement – materia prima, ki igra pomembno vlogo na občutljivi božji tehtnici med dobrim in zlim. Voda je in vode ni, voda rojeva in uničuje, voda je življenje in smrt. Voda je neskončna lepota in kdor tega ne vidi, ga je sama slepota!
Voda je od nekdaj krojila življenja in usodo ljudi in vedno jo bo! Naš narod je z živo besedo, ki je prehajala iz roda v rod ohranjal praspomin, z njim pa tudi znanje, resnico in spodbudo, kar je zagotovo ‘voda na naš mlin’. Nekoč, ko si človek še ni domišljal, da je nad naravo, se je pogovarjal s sveto reko, studencem, morjem in oblaki kot s sebi enakimi bitji. Največ pa pove stara nepisana postava, po kateri so se ravnali naši predniki, ko so prvo skrb na novoletno jutro posvetili vodi.
Na studence, izvire in vodnjake, rečne bregove in tokove, na morske obale, k potokom in pod slapove so prinašali darove – cvetje, kruh, potico, poleg pa še plamen sveče. Z njimi so si pri duhovih narave izprosili, da bo voda celo leto čista, da jo bo dovolj, ne preveč in ne premalo in da bo varovala polja pred poplavami in sušo. Po končanem darovanju in obredu hvaležnosti so dekleta domov prinesla škaf vode, s katero so se potem umili vsi družinski člani. Takšna voda je imela zdravilno in čarodejno moč.
Svoje spoštovanje in čaščenje svetosti vode so naši predniki vtkali v bajke in pripovedke, pregovore in reke, da se duhovno sporočilo ne bi izgubilo. Stara slovenska bajka govori, da so naše reke sestrice in vsaka ima svoj poseben značaj – Drava, Sava in Soča so nekoč tekmovale, katera bo prva prispela do morja, spet druga bajka pa pove, kako je reka Drava nekoč človeku prinesla žitno seme. V našem spominu so še žive bele žene in vodne vile, povodni mož, Gestrin, Jezernik in še kdo, čateži in drugi škrati – varuhi zakladov narave.
V davnih časih so vsa naša prelepa jezerca, reke in tolmune, slape in slapiče, potoke in njih brzice oblikovala bajna bitja in jih darovala ljudem za blagor in srečo. Tako je nastalo naše Blejsko jezero, pa Cerkniško in Ribniško jezero na Pohorju, da jih ne preštevam. Bajna bitja ali duhovi narave so ohranjali krhko naravno ravnovesje tako, da so človekovo skrb in spoštovanje nagradili, sovraštvo in napuh pa kaznovali. Človekovo oholost so duhovi narave izravnali tudi tako, da so mu vodo vzeli ali pa je pripeljali toliko, da je potem ona vzela vse človekovo imetje.
Simbolika vode je tako globoka, da se v njej ogledujejo vse kulture sveta. Vodni izvir, potok, reka, morje, voda v podzemlju, voda spodaj, zgoraj in povsod, oblaki in dež z neba, megla in jutranja rosa, vse to je voda – povezana in vseobsežna kot naj bi bili ljudje. Četudi je sodobni človek oskrunil svetost vode, mu ni uspelo ubežati resnici, da smo ‘vsi na istem čolnu’.
Vlasta Mlakar, kulturna antropologinja, www.etnobotanika.si
Članek je bil objavljen v glasilu OZAVEŠČENI, maj 2021.
