Dober dan, žalost!
Deček se je skrival za očetom in zelo se je bal Meri, ki besno laja na vsakogar, kdor hoče priti v njeno hišo. Zaprla sem jo na stranišče in pozabila nanjo. Fantič se je počasi opogumil in tesno za očetom pridrsal v vežo. V kuhinjo ni hotel, ker so bile tam punce, delale so domače naloge za 4., 5. in 9. razred.
»A imaš rad lego kocke?« ga vprašam in na ježka ostrižena glavica obotavljivo prikima. Gremo v dnevno sobo in odprem omarico pod televizorjem, kjer se skriva velika škatla lego kock od vnukinj, ko so bile še majhne. Fantič se zatopi v igro in z očetom se ob čaju pogovarjava o situaciji. Ponudi vso pomoč, pove, da lahko pride tudi pazit otroke, če bo potrebno in tako čas teče, vse je mirno … Preveč.
»Joj, Meri,« letim dol v stranišče in odprem vrata, pes je malo šokiran, ampak čisto miren, odšnavca v dnevno sobo in se komaj še zmeni za »vsiljivce«. Oče se poslovi. Dekleta za kuhinjsko mizo marljivo pišejo odgovore na vprašanja v angleščini, slovenščini, najstarejša je napisala domačo nalogo o tem, kakšne so bile posledice 2. svetovne vojne. Ob 10 h je malica, pojejo, kar so prinesle s seboj in potem gremo na sprehod v bližnji park. Tam igramo vesoljski ping pong, to je tisti, ko žogice letijo na vse strani in visoko gor do neba. Deček še oprezuje, če ga Meri le ne bo popadla, ampak je že bolj miren. Ena deklica se ustavi in reče: »Hipo imam,« ročno potegne iz nahrbtnika merilnik krvnega sladkorja in si pomeri: 4,1 mmol/l, zdaj pa hitro nekaj pojest, vendar mora prej poklicati očka ali mamico, da ji povesta, koliko lahko, da bo ravno prav. Očka se ne javi, dobi mamico in nasvet: en krhelj jabolka. Grizlja krhelj in se umirja, čez četrt ure bo krvni sladkor že boljši.
Počasi gremo proti domu, kjer nas čaka še glina in predpasniki. Nastajajo skodelice iz kačic, je pa težko, glina se paca, kačice nočejo biti okrogle, skodelica je na enem koncu pretenka. Ampak smo zmagovalci, smo kar dojeli, kako težko je kakšno stvar narediti sam.
Ti otroci se ne bodo testirali in ne cepili, starši niso podpisali soglasja v šoli in iščejo druge možnosti šolanja. Ti otroci bodo imeli vse možnosti, da ostanejo zdravi in odrastejo v može in žene, ki si bodo ustvarili svoje družine in nadaljevali človeški rod. Zelo jim bomo stali ob strani, borili se bomo za vsak njihov dan, za to, da bodo imeli prijatelje in se radostili v svojem naravnem razvoju. Da bodo zaupali, ker bodo čutili okrog sebe krog varnosti. Imeli bodo svojo šolo, drugačno in boljšo, brez skrbi. Vse se že odvija v pravo smer, VESOLJE NAS PODPIRA.
Žalostna pa sem, ko pomislim na tiste druge otroke, ki si prav tako zaslužijo skrbno roko, varen objem, a jih starši zapuščajo vsak dan posebej. Zapustili so jih, ko so podpisali soglasje za testiranje. Zapustili so jih, ko bodo soglašali s cepljenjem. In ko bo njihov otrok, to so že predvideli z odškodninami, umrl, bodo zanj dobili deset tisoč evrov ……??!!
Jih bodo položili, ta Judežev denar, namesto otroka na njegov prazen stol pri mizi? Ga bodo dali v posteljo in ga pokrili z odejo, ta Judežev denar? Ali ni to, da zapustiš svojega otroka, največja izdaja na svetu? Kakršne si še Dante ni mogel izmisliti? V deveti, najnižji krog pekla, kjer so muke najhujše, je v Božanski komediji dal izdajalce domovine.
Koliko krogov nižje bi poslal izdajalce lastnih otrok?
– Darija Lovšin, urednica
