uvodnik-stevilka-4
· Čas branja: 3 min

Lani februarja sem se končno odločila, da se odpravim na špansko Camino, kakor mnogi drugi, poiskat še kakšen odgovor ali dva na večno vprašanje. Rezervirala sem letalsko karto in ležišče v gostišču pod vznožjem Pirinejev, odkoder pelje pot v Santiago de Compostela na oni strani španskega polotoka, kjer na obalo pljuskajo valovi Atlantika. Radostila sem se, da končno pojdem spet na pot, lahko bom hodila čisto po svoje in se razgledovala po krajih in ljudeh, tako kot počnem bolj ali manj vsa leta od študentskih dalje.

Potem so razglasili koronsko krizo in s potovanjem ni bilo nič, propadla je letalska karta in že plačana rezervacija. Kaj mi hoče vesolje s tem sporočiti, sem se vprašala. Bolj in bolj namreč spoznavam, da je imela mama prav s tisto svojo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, četudi me je, nadebudno pubertetnico, ob tem pregovoru popadala sveta jeza.

Če že ne grem v Španijo, se bom pa začela učiti špansko, sem si rekla. Na spletni platformi za učenje tujih jezikov sem našla mlado učiteljico iz Buenos Airesa, prvotno pa iz Venezuele. In tako me ona uči, jaz pa se učim od nje. Veselim se najinih nedeljskih snidenj ob enih popoldne na skypu. Učenje je po letu dni preraslo v prijateljsko druženje. Vsakokrat si najprej poveva como esta, se pravi, povprašava po počutju in zdravju. Potem ji preberem domačo nalogo, kot da sem v prvem razredu osnovne šole. Španske osnovne šole. Potem pa gre pogovor kar sam po svoje naprej. In pride trenutek, ko tudi jaz lahko postanem učiteljica Alejandre. In se učiva druga od druge.

Veste, vedno, kadar te želijo prestrašiti, in strašenje je to poldrugo leto več kot očitno – se moraš vprašati, kaj je zadaj. Spočetka sem celo malce verjela v strašni virus, a ne dolgo. Ko so nam prvič prepovedali gibanje, me je minilo. Napisala sem javno pismo o tem, da nam ne smejo nikoli več omejevati gibanja, in ga utemeljila z novimi spoznanji o izjemnem pomenu telesne aktivnosti, ki lahko nadomesti celo življenjsko pomemben inzulin. To pismo so mi v časopisu objavili. Nekaj poznejših pa že ne več, zlasti ne tistega, kaj vendar mislijo pri Svetovni zdravstveni organizaciji z imunostjo, ki naj nam ne bi več pripadala po rojstvu in naravnih zakonitostih, ampak samo če smo cepljeni.

Tako so namreč spremenili Mednarodna zdravstvena pravila, osnovni dokument, po katerem se morajo ravnati vse države članice. V enem samem letu se je WHO, nekdanji svetilnik, kamor so se z upanjem ozirale oči vsega sveta, še posebej pa tretjega, izkazal le še za ogrodje brez luči – če še je stolp, je le še nekakšna Ćele-kula. Škodljivo in zločinsko delovanje te globalistične mednarodne organizacije se je razkrilo v prisiljevanju k cepljenju vseh in vsakogar. Pa če bi vsaj imeli zaresno cepivo!

Ponujajo nam namesto tega sumljive zvarke, v katerih so celo težke kovine, spričo česar so Japonci nemudoma po tem odkritju uvedli zdravljenje kovidnih bolnikov z zdravilom ivermektin. Zdaj to staro, preskušeno zdravilo, za katero sta odkritelja leta 2015 (dolga leta po odkritju) dobila Nobelovo nagrado, uspešno uporabljajo za zdravljenje covida že v petindvajsetih državah sveta. V Indiji cepiva niso zajezila okuževanja, ivermektin pa se je obnesel že v enem mesecu, v katerem se je število hospitalizacij zmanjšalo za desetkrat!

Veste, vedno, kadar te želijo prestrašiti, in strašenje je to poldrugo leto več kot očitno – se moraš vprašati, kaj je zadaj.

Zdaj se s svojo prijateljico iz daljne Južne Amerike ne menim zgolj tistega, kar predpisujejo lekcije. Govoriva, o čemer je treba govoriti: o cepljenju in necepljenju, o ivermektinu, o diktaturi kemofarmaciata, o tem, kaj lahko storiva, jaz in ona, obe skupaj in skupaj z drugimi, da preživimo, ne le v telesu, temveč tudi v duhu.

Ko gremo zdaj skupaj po tej poti, se ne sprašujte, komu zvoni, kajti zdaj to ja že vemo: zvoni vsem nam. Ko bomo vsak na svojem kamnitnem caminu zaslišali odmev še drugih korakov, se ne bomo več spraševali, kdo smo in kam gremo. Smo ozaveščeni in gremo v svobodno in zdravo družbo.

Hodite torej, stopite na to pot! Santiago de Compostela je potem takoj za ovinkom!

Darija Lovšin, urednica

Delite naprej ...