svobodna-srecna-slovenija
· Čas branja: 9 min

Razlega se šum, ha! Svobode je šum,
In sužnost Slovencov umira.
Jezera protivcov ne dahnejo več,
Če pihne Slovenec svobodoplameč –
Bandero se viha mogočno.
O ti veličanski svobodnosti znam,
Kdo b’te ne poljubil ognjeno?

Fran Jeriša, O slovenskim banderu, 1848

Se Slovencem in Slovenkam zgodovina ponavlja, a se mnogi tega ne zavedamo? Si lahko predstavljamo, da smo se s podobnimi izzivi nesvobode in omejevanj kot narod že soočali in vedno našli rešitev? Lahko ta zgodovinska dejstva ponovno odkrijemo in ozavestimo, da si olajšamo in zbistrimo izbor informacij in zapisov danes?

Smo v prelomnem zgodovinskem obdobju, česar se nekateri že zavedamo, nekateri slutijo, spet tretji so na daljši ali krajši poti do enega ali drugega. Značilnost aktualnega obdobja je, da smo tako ali drugače preplavljeni z informacijami, podatki, viri in sklici.

Vendar, zaprimo oči, se umirimo in si odgovorimo na kratko vprašanje – nam vse te informacije res pomagajo? Smo zadovoljni s prejetim, znamo ločevati zrno od plevela? Ali nam preplavljenost in vseobsežnost informacij še bolj onemogoča osredotočanje na bistvo? Na jasno prepoznavanje tistega notranjega glasu, ki ga včasih slišimo, včasih pa ne?

Ni enostavno. Ker nam pogosto manjkajo osnove. Nove in nove informacije vnašamo v svoje notranje polnilnike. Hlastamo po obrazih, izjavah, videih in tekstih, ker na vsak način želimo najti tisto »biblijsko« bistvo, ultimativno resnico in zaključek vseh zaključkov. Ob tem ne dojamemo, da je resnica ves čas že v nas. V našem srcu. Živi in raste z nami. In čaka zoro.

V nadaljevanju navajamo nekaj, naključnemu bralcu morebiti suhoparnih citatov, iz danes še kako aktualnega dela dr. Igorja Lukšiča, Med hlapci in revolucionarji, izdanega leta 2019. Ti citati nas relativno hitro popeljejo v tiste prelomne trenutke našega naroda, ki nas opredeljujejo tukaj in zdaj. Pomembne zgodovinske odločitve posameznikov in ozaveščenih skupin, so nas pripeljale do tako znanega »Lubi Slovenci!«. V slovenskem jeziku. Na slovenski zemlji.

»Reforma katolicizma in vloge papeške države, sta privedli do prvega velikega množičnega političnega gibanja na Slovenskem, ki je vzpostavilo slovenski narod kot družbeni in politični projekt. Šlo je, kot pravi Paternu, za »začetek narodnega samozavedanja, prvi zagon k nacionalni identiteti«. Trubar je nagovarjal narod prek pokrajinskih meja in številnih dialektov kot »Lubi Slovenci!« in s tem jasno postavil cilj svojega prizadevanja: poenotiti vse ljudi, ki govorijo slovenski jezik, dovolj skupen, da ga berejo, razumejo in pišejo skupaj. Od tu se je tudi zastavilo vprašanje knjižnega jezika kot eno najpomembnejših vprašanj Trubarjevega delovanja. Utrjevanje slovenskega jezika je bilo tudi pot osvobajanja, širitev politične svobode posameznikov in naroda, ali če citiramo Hegla: »Govoriti in misliti v svojem lastnem jeziku, spada prav tako k obliki osvoboditve.«

»Linhart je Ta veseli dan ali Matiček se ženi pisal prav v tej klimi. Delo je dokončal do jeseni leta 1790. Ideja liberalnega narodizma je v tem delu doživela enega od vrhov v slovenski zgodovini.

Paternu ugotavlja, da je Linhart uspel združiti »osebno identiteto z narodno identiteto«: Matiček je prepričan, »da ima pravico do osebne sreče, kot tudi pravico do svojega jezika in narodnega ponosa«.

Kako lahko »osebno srečo« razumemo v letih 2020 in 2021? Kako je možno, da so nanjo odločevalci pozabili? Nam jo načrtno odtujili? Še pomembneje je, zakaj smo to dovolili? Ne obtožujemo , gre za nujni razmislek, kam nas je pripeljala apatija, ki so jo načrtno podpihovali v neoliberalizmu izgubljeni množični mediji, skupaj z v neoliberalizmu izgubljeni »strokovnjaki«, z izrazitim konfliktom interesov. Tako imenovana »pametna« tehnologija, je pametna zgolj za njene ustvarjalce, ki ne želijo pametnih ljudi, ki mislijo, berejo knjige in zastavljajo vprašanja. Ti ustvarjalci sami določajo odgovore in vsak odklon od začrtanih odgovorov nemilostno izbrišejo. In tudi v tem primeru, se nam cenzura ne dogaja prvič …

»Že leta 1819 je bila uvedena stroga cenzura, ki ni le zatirala svobodnomislečih, liberalnih in narodnobudnih zapisov, temveč je z »načrtnim usmerjanjem časopisnih vsebin v nepolitične in zabavne vsebine iz tujine, […] odvračala bralce od perečih domačih problemov«, ugotavljata Amon in Erjavec.

»Po padcu Ilirskih provinc in uvedbi Metternichovega absolutizma (1821–1848), je tudi slovensko narodno gibanje zdrsnilo v konservativne vode. Mal opisuje obdobje do leta 1848 na splošno kot spokojno in tiho domače življenje: »Brez večjih razburjanj in senzacij, so kmetu in meščanu potekali v lahki površnosti in enakomernosti dnevi in leta.« Vendar pa je bilo v političnem življenju drugače. »Človek te dobe je živel pod stalnim varuštvom, povsod so mu sledili, povsod so ga opazovali, nikjer se ni smela uveljaviti njegova svobodna volja. Ljudje so se kar nekam odpovedali javnosti […]«. Obrnitev vase jih je peljala v čustveno dojemanje narave in družbenih razmer«. »Ta ljubezen do zemlje, do narave in do človeka […] vodi končno nazaj v domnevno pravljično lepo preteklost lastnega naroda – primerjanje s sodobnostjo pa povzroča bridko razočaranje in nezadovoljstvo z obstoječimi državnimi in socialnimi razmerami.« Seveda tu ne gre za vsakega človeka, temveč samo za peščico tistih, predvsem meščanov, ki so lahko živeli življenje svobodnih intelektualcev ali umetnikov.«

Saj razumemo, zgodovina, podatki, nam je tega treba? Je! Ker se moramo zavedati, vsak dan znova, da smo v podobnem položaju že bili! In da smo podobne težave že premagali! Če ne poznamo svoje preteklosti, težko razumemo sedanjost in še težje udejanjamo prihodnost.

»Prešeren se je Slovencem zgodil« v času, ko še sploh niso bili konstituirani kot narod: niti upravno, niti politično, niti prosvetno, saj je slovenščina imela še skrajno omejene pravice v šolah, uradih in se je poglavitni boj zanjo začel šele v revolucijskem letu 1848«. »Skratka, Prešeren se je odločil za poezijo razvitega naroda, ki pa ga v resnici sploh še ni bilo,« piše Paternu. »Prešernova poezija v resnici pomeni konstituiranje Slovencev v mentalno in kulturno dozorel narod. Vsi poznejši premiki na poti k osamosvajanju naroda, ogroženega z zahoda, severa in juga, so se zato opirali na Prešerna.«

»To je bila ena od velikih revolucionarnih potez naveze Prešeren-Čop. In prav naslavljanje vseh slojev, tudi tistih, ki so bili pri Slovencih šele v nastajanju, je pomenilo naslavljati kompleten narod, narod, ki je sam tako usposobljen, da se loti izgradnje lastne države. Zato je Prešeren naš največji pesnik, ker je v obdobju, ko je komaj samo najbolj vohljavemu nosu dišalo po državi, to že zaznal, nagovoril in jo tako priklical k življenju.«

Ozaveščajmo ugotovitev, da je v vsakem izmed nas tudi del Trubarja, Linharta Vodnika, Prešerna, Čopa in številnih drugih. V nas je pretok zapisa vseh idej in zgodovinskega razvoja, ki je bil večinoma boj. Nič nam ni bilo podarjeno. Vse smo si bili primorani izboriti. Zavedajmo se zgodovine, toliko bolj tudi zaradi spoštovanja državljanske pravice in dolžnosti, danes, tukaj. Volilne pravice. Aktivnega državljanstva. Nikoli s sklonjeno glavo in vedno in povsod v iskanju rešitev, orodij in načinov, da dosežemo, kar čutimo da je prav! Ker to je Slovenija!

Prišel je čas, ki ga moramo posvetiti odkrivanju resnice. Kdo smo (bili) in kaj se nam je zgodilo. Pa seveda ne zgolj od leta 1989 dalje, niti ne zgolj od leta 1945 dalje, od bistveno prej. Iz časov, o katerih govorijo knjige, ki jih ne gre prezreti. Knjiga Kraljestvo starih Slovenov, Maura Orbinija, je bila prepovedana in skrita kar 416 let. Gre za izjemno delo in jasen opis, kdo smo.

Tu so zapisi velikana Pavla Medveščka, Iz nevidne smeri neba in druge knjige. Še več jih je, ki bi morale biti na knjižnih policah naših domov: Janez Bizjak (predavanje: Daritvena in obredna mesta v vzhodnih Alpah), Fran Saleški Finžgar, Pod svobodnim sonce, France Bevk Umirajoči bog Triglav, Ivan Sivec in njegovi deli Triglavski kralj ter Obračun ob polni luni. Aktualna avtorja sta Anton Komat, Če boste molčali, bodo kamni govorili in Karel Gržan, Vstanimo v suženjstvo zakleti. Ter knjige Dušica Kunaver in Vlaste Mlakar, predvsem njena Rastlina je sveta, od korenin do cveta. Tu je še Anton Tomaž Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije 1 in 2, ki šteje med najznamenitejša zgodovinopisna dela. Prvi zvezek se ukvarja s predslovansko dobo, drugi pa je posvečen preseljevanju ljudstev, naselitvi slovenskih prednikov v novi domovini ter njihovemu političnemu, družbenemu in kulturnemu življenju, do padca pod frankovsko nadoblast (v 2. polovici 8. stoletja).

Ne smemo zaobiti niti pravljic. Narodne, slovenske pravljice in povesti, ki so polne simbolike in naukov. Dober primer povesti je Fran Levstik z Martinom Karpanom, ki je človek »naše grude«, in ponazarja pogum in iznajdljivost našega naroda. Tudi Kralj Matjaž, Frana Milčinskega, ki ga še vedno, kot pravi legenda, čakamo, da se prebudi in se vrne na prestol, kjer bo modro vladal svojemu narodu.

Naši predniki so bili nepremagljivi bojevniki. Imeli smo najboljše železo daleč naokoli, izdelovali najboljše meče. Vsi so občudovali našo neustrašnost in bojevitost (se nas bali). To smo bili mi in v naših genih je ta zapis ostal.

V tem izjemnem času je vsakemu posamezniku dana možnost razmisleka v karanteni. Imamo vse informacije in zakon časa nam daje priložnost vrnitve na pot lastne zemlje in izročila. Naši predniki so zmogli. Ljubili in spoštovali so svojo zemljo. Čas je prišel tudi za vse nas.

Knjige in zapisi so tisti vir, iz katerega moramo črpati resnico, da lahko preživimo danes in sploh računamo na jutri. Knjige govorijo o načinu življenja, naši dejanski tradiciji neločljive povezave z naravo in modrosti narave. Ker se tradicija slovenskega naroda nikakor ni začela s pokristjanjevanjem, kar nas napačno, pa vendar načrtno poneumljajo številni. Še več, takrat se je tradicija slovenskega naroda začela načrtno prikrivati. Teptati. In uničevati.

svobodna-srecna-slovenija-1

Slovenski narod je izjemen narod, z izjemnim izročilom, ki je vredno, da gre naprej. In ne v pozabo. Ali izbris. Zato mora prav vsak od nas narediti vse, da ohranimo naš narod in našo izjemno deželo. Vsak dan moramo ozaveščati spoštovanje, vrednote in lepote naše domovine. Zavedati se moramo in ceniti prav vsak delček naše zemlje. Ne smemo pristati na razprodajo naše zemlje. Naših semen. Naših voda. In našega zraka. Ker vse našteto smo mi, vse našteto so neločljivi gradniki vsakega izmed nas.

Številne debate o tem, kako naj bi rešili svet, so relativno nesmiselne. Najprej zato, ker imajo svoj izvor, ki je večinoma povezan z interesi te ali drugih mega-korporacij, ki danes vladajo svetu. In ne narave. In drugič prav zaradi slednje, narave, ki bo sama uredila vse odklone. Enkrat jih bomo čutili kot potrese, drugič kot poplave. Suše. Zdaj ostre in zatem blage zime. Vročino. In vse ostalo, kar narava pokaže, ko je kršen osnovni zakon narave, ki smo ga včasih poznali. In spoštovali. Pa nanj žal pozabili, čeprav ga čutimo globoko v sebi.

Prihaja čas, da vstanemo. Pa ne zaradi tega ali onega nesposobnega voditelja. Tudi ne zaradi nesmiselnih ukrepov razglašene krize. Temveč v prvi vrsti zaradi ohranitve nas samih, da začnemo ljubiti in spoštovati svojo zemljo in svoj izjemni rod in jasno pokažemo, da ne enega ne drugega ne damo. In ne prodamo.

Prihaja čas vzhoda. Začelo se je svitati.

»Izid prve slovenske knjige – Trubarjevega Katekizma leta 1550 – pomeni v zgodovini Slovencev mejo med srednjim in novim vekom« Knjiga tako ni le literarno dejstvo, temveč pomemben politični mejnik v konstruiranju ne le temeljev naroda, pač pa tudi zametkov njegove državnosti. In še več: mejnik med staro fevdalno politiko in moderno, na kapitalizmu in za kapitalizem snovano politiko.«

Vasja Vidic, mag. Gregor Kos

Članek je bil objavljen v glasilu OZAVEŠČENI, februar 2021.

Delite naprej ...