polona-kambic
· Čas branja: 11 min
  1. Kako je danes biti županja v Sloveniji? V časih razglašene krize, ko vam odločevalci dnevno pošiljajo raznolike sklepe in odloke, pogosto nasprotujoča si navodila in pa dvomljive ukrepe, ki nimajo povezave z zdravjem ali zdravstvom, temveč bolj z omejevanjem ustavnih pravic občank in občanov? Kako to zaznavate neposredno na terenu tam, kjer ministrov ni ali pa so le poredkoma?

Gotovo je, da je veliko lažje in povsem neosebno odločati o usodi ljudi iz neke oddaljene pozicije, kot to velja za državno raven, kamor spadajo tudi ministri in vladne službe. Nekaj vehementno razglasiš in je zate zaključeno, ne poglabljaš se v to, kako to vpliva na življenja ljudi, saj si daleč stran. Župan/županja pa živi neposredno med ljudmi, jih vsakodnevno srečuje, tudi v svojem prostem času, v trgovini. Ne more ti biti vseeno, ko opazuješ njihove stiske in težave, kako se spopadajo z vsak dan bolj oteženim življenjem, pa dobro veš, da za to ni prav nobenega logičnega razloga. Še huje je, ko vidiš, da se stvari dogajajo pod pretvezo skrbi za naše zdravje, pa podatki kažejo, da ne gre za zdravje, ampak za pritisk na vzdržljivost in poslušnost ljudi. Ob tem se naravnost zgroziš, da si nekdo drzne sočloveku za ceno lastnih koristi, povzročiti toliko trpljenja.

Na lokalni ravni se zelo trudimo, da bi svojim občankam in občanom zagotovili kar najboljše pogoje življenja, jim pomagamo s številnimi subvencijami in smo osebno pozorni do slehernega občana. Zato kot županja ne morem izvajati nerazumnih in nezakonitih ukrepov, kot to od mene pričakuje vladajoča politika, ker je to v nasprotju z mojim poslanstvom, ki ga opravljam že tretji mandat. Režimskim navodilom sledim toliko, kot je še primerno, da ne pride do diskriminiranja kogarkoli, da je zadoščeno vsej javnosti, med katero so tudi takšni občani, ki nekritično verjamejo dnevnim novicam v ‘uradnih’ medijih in jih je zato zelo strah. Se pa tudi zelo trudim, da ljudem na različne druge načine, ‘med vrsticami’ sporočam, da naj se ne bojijo, ampak naj poskrbijo za svojo odpornost, samooskrbo in podobno (z letaki po gospodinjstvih, z nagovori v mesečniku Belokranjec, z video nagovori ob različnih priložnostih, z osebno komunikacijo). Imam veliko stika s terenom, zato iz prve roke vem za mnoge težave in negativne posledice korona ukrepov, ki jih številni že čutijo na svojem zdravju in v vsakdanjem življenju.

  1. Kako je zaznavati razliko med predstavniki oblasti – ministri, ki niso bili izvoljeni, temveč zgolj imenovani in vami – župani, ki ste prejemniki zaupanja in dejanskih glasov ljudi. Kako v tem smislu občutite pritiske iz nacionalne, kabinetne ravni oblasti?

Svoje nestrinjanje z navodili vladajoče politike sem začela javno izražati že v začetku julija 2021, ko smo bili županje in župani na Brdu pri Kranju napoteni, da naj med svojimi občani vršimo pritiske in pregovarjanja, naj se ljudje v čim večjem številu cepijo, saj je od tega odvisno, kako bomo vstopili v jesen in v novo šolsko leto. Takrat sem sporočila javnosti, da za tako početje nimam nobene pristojnosti ali pravice, da to ni v skladu z mojimi vrednotami, saj je vsak medicinski poseg, torej tudi cepljenje, zelo osebna odločitev vsakega posameznika, je resen poseg v naše telo, o čemer pa ne more in ne sme odločati nihče drug. Opozorila sem na resolucijo Sveta Evrope št. 2361, ki je zavezujoča tudi za Slovenijo, kot članico te organizacije.

Zatem sem se javno izpostavila v začetku avgusta, ko sem se odzvala na pismo mag. Vladimirja Pirnata. dr. med, ki je na vse županje in župane naslovil apel o moralni odgovornosti v zvezi z vladnimi ukrepi. Naslovniku ter vsem kolegicam in kolegom sem posredovala svoje razmišljanje. Pojasnila sem, da se mi zdi prav in potrebno, da zainteresiranim občankam in občanom preko svojega FB profila posredujem kar največ dosegljivih drugačnih informacij, ki jih uradni mediji žal ignorirajo, da bodo lahko izmed vseh podatkov izluščili, kaj je zanje najboljše in pričeli gledali na trenutna dogajanja s svojimi očmi. Zato sem na svojem FB profilu objavila celotno pisanje dr. Pirnata in Iniciative slovenskih zdravnikov. Pozvala sem, da naj ljudje spoštujejo drugačna mnenja in odločitve in naj zaradi tega ne obsojajo drugače mislečih ljudi. Poudarila sem, da smo županje in župani steber povezovanja in da so za nas enako pomembni vsi, tako cepljeni, kot tudi necepljeni, saj so oboji prispevali svoje glasove, da smo danes lahko na svojih položajih, zato jih nimamo pravice v ničesar siliti, še najmanj pa v cepljenje z eksperimentalnimi cepivi.

Novinar komercialne televizije, ki se me je lotil konec avgusta z nekaj provokativnimi vprašanji, je moje pisne odgovore objavil izven konteksta in seveda tako, kot je to ustrezalo uredniški politiki, ki si je zadala za nalogo, da me čim bolj očrni in osmeši. V isti maniri se je oglasil tudi minister za javno upravo, g. Koritnik, ki je zahteval moj odstop in ostro ukrepanje občinskega sveta. Pri tem mu ni bilo mar za zakonske podlage o prenehanju mandata župana. Namenoma je zavajal svetnike, saj sam zelo dobro ve, da se župana ne more kar tako odpoklicati. Župana oz. mene so namreč izvolili ljudje neposredno in edino oni mi lahko dajo nezaupnico na naslednjih volitvah.

Ko sem sredi novembra na semiško osnovno šolo poslala pismo o svoji zaskrbljenosti ob vedno večjem kršenju temeljnih človekovih in otrokovih pravic in svoboščin ter podoben dopis še na Ministrstvo za javno upravo, se je s strani uradnih medijev plaz kritik, posmehovanj in tudi ponovnega ministrovega pozivanja ponovil. To sem seveda pričakovala, saj režimska politika deluje tako, da poskuša uničiti vsakega, ki se ji na kakršen koli način upre. Kar pa nisem pričakovala, so bili pozitivni odzivi sodržavljanov iz celotne Slovenije, ki so mi množično in na različne načine izkazovali svojo podporo: s komentarji na FB, s poslanim cvetjem, vljudnostnimi obiski, zahvalnimi pismi, otroškimi risbicami, iskrenimi stiski rok in prijateljskimi objemi. In to je povsem preplavilo vse grde namere in mi vlilo toliko dodatnih moči, da sem se skozi ta, zame kar težek čas, prebila skorajda ‘nepoškodovana’. Pričakovala nisem ničesar, a sem dobila in doživela toliko lepega, česar pa seveda ne bi, če bi samo mirno ždela v svojem predvidljivem svetu.

  1. Priča smo načrtnemu medijskim zavajanjem in linču, ki ga proti vam izvaja režimska oblast. Vi seveda niste zanikovalka virusa, anti-cepilka ali nekakšna teoretičarka zarote. Je ključ za pridobivanje strokovnih, predvsem pa verodostojnih informacij v nujnem izhodu iz t.i. cone udobja in vsakodnevnemu namenjanju časa za preverjanje globalno dostopnih dejstev in študij neupoštevanih referenčnih stališč?

Lahko rečem, da sem tej krizi na nak način hvaležna za izzive in priložnost, da sem snela ‘plašnice’ in končno uvidela, kakšen je dejansko svet okoli mene. Prej sem živela bolj ali manj v coni svojih vsakodnevnih opravil in udobja ter v prepričanju, da se svet vrti prav in v dobrobit ljudi. Izhajala sem iz sebe in takšno delovanje pričakovala tudi od sveta okoli sebe. Čutila sem sicer prizadetost ob vsakem trpljenju, lakoti in vojnah ter se spraševala, zakaj se to ne uredi, a sem to sprejemala kot del življenja, ki da pač takšno je.

A številne informacije, ki so od začetka krize vsakodnevno prihajala v moj svet preko socialnih omrežij, sem z zanimanjem pregledovala, raziskovala, premišljevala in logično povezovala z informacijami že od prej. Vse to mi je pričelo kazati povsem drugo sliko sveta in pogled na dogajanje iz popolnoma drugega zornega kota. Postopoma sem spoznavala našo ujetost v politiko, religijo, medicino in farmacijo, bankirstvo in denar, ki skušajo povsem zavladati svetu in uničiti še tako plemenite namere poštenih akterjev družbenega razvoja. Spoznala sem, v kako dejansko problematičnem svetu živim in kako sem bila vseskozi zavedena. Spregledala sem, kako se ta svet vrti in kakšen je dejanski namen političnih strank, ki so med drugim namenjene tudi za to, da delijo in kregajo ljudi med seboj, da nam lažje vladajo, obenem pa poštenim državljanom vzbujajo lažno upanje, da lahko vplivamo na politiko, ki nam ureja svet, v katerem živimo.

  1. Potreben je poseben pogum, še posebej za žensko, mati in ženo, da se upre režimu in se javno postavi na stran ljudi. Kako izgleda vaš vsakdan, ki zagotovo ni vezan zgolj na občinsko pisarno?

Seveda sem v prvi vrsti mati trem odraslim sinovom, žena že preko 35 let in tudi že babica prav posebni vnučki. Živim na kmetiji, na kateri se trudimo biti kar najbolj samooskrbni, ker se zelo zavedamo pomena prehranske neodvisnosti. Pred študijem sem pridobila tudi izobrazbo kmetijski tehnik, rojena sem na kmetiji in to je moj način življenja. Kljub napornemu delavniku županje poskrbim, da imamo na jedilniku domačo kuhano hrano, vedno domač kruh, obsežno ozimnico, na njivi in vrtu pa kar največ zdrave zelenjave. Na naši ekološki kmetiji gojimo tudi ovce, zajce in kokoši. Torej, dela mi nikoli ne zmanjka in moram biti kar organizirana, da uskladim vse aktivnosti. Kljub temu skrbim tudi za svoje zdravje in odpornost. Moj dan se začne ob 5. zjutraj, to je čas samo zame, ko že pred službo poskrbim za raven svoje energije s predihavanjem, meditacijo, telovadbo in krepilnim mrzlim tušem. Popijem sveže stisnjen sadni sok in tako se začne moj delovni dan, ki se nemalokrat zaključi pozno popoldne ali zvečer. Sedaj, v času korone, je aktivnosti nekoliko manj, a se tudi to postopoma vrača v stare tirnice. Sem človek, ki pred odločitvijo veliko razmišlja in tehta, ko pa se odločim, grem samo naprej, ne glede na vse.

Življenje mi je dalo nešteto preizkušenj, dva resno bolna otroka, skrb za ostarela moževa starša, leta in leta študija ob službi, majhnih otrocih, gradnji hiše, delu na kmetiji. Enaindvajset let opravljam zahtevno delo na občini, od tega že dvanajsto leto kot županja. Čutim, da me je vse to na nek način pripravljalo na pot, ki se mi sedaj odpira. Po njej stopam odločno, a še vedno z žensko energijo sočutja. Čutim, da sem globoko v sebi bojevnica.

  1. Bili ste ena prvih, ki ste izrazili potrebo po koncu strankokracije in nujnosti samostojnega aktivnega povezovanja volivk in volivcev. Tako je nastala tudi tako imenovana nestrankarska ljudska lista civilno-družbenega gibanja Zdrava družba. Tu vidite ključ tudi že za prihodnje državnozborske volitve?

Ko pomislim nazaj, se mi zdi, da to ni zraslo na mojem zeljniku, saj sem ob raziskovanju kar naenkrat dobila ta preblisk, da prihodnost ni več v našem delovanju v političnih strankah, ki so se vse po vrsti prodale in služijo globalnim akterjem in korporacijam kot orodje za dosego podlih ciljev obvladovanja in postopnega zasužnjevanja množic. Vem, da ni slučajno, da je na mojo pot prišla ekipa gibanja Zdrava družba. V začetku avgusta letos sem jim predstavila ta svoj pomislek glede zaupanja političnim strankam in od njih dobila odgovor, da obstaja zakonska možnost kandidiranja z ljudsko listo. Mislim, da je vse to sovpadlo tudi še z drugimi, ki so razmišljali podobno in zame je bil to jasen signal, da je to prava pot. Zato sem v začetku novembra izstopila iz politične stranke in se začela posvečati dejavnostim in promociji civilno-družbenega gibanja ter pripravam na formiranje nestrankarske ljudske liste kandidatk in kandidatov za prihajajoče državnozborske volitve.

  1. Zadnje čase vas pogosto srečujemo na predstavitvah po vsej Sloveniji. Zakaj ste se odločili za ta korak in kakšne so vaše izkušnje? Kaj želeli povedati državljankam in državljanom?

Glede na to, da sem zaradi svojega javnega zavzemanja za ljudi in temu sledečih poskusov medijskega linča, postala nenadoma prepoznavna po vsej Sloveniji, čutim kot svoje poslanstvo, da s svojo prisotnostjo pripomorem k širjenju pomena in vrednot gibanja Zdrava družba, njegove razvojne vizije in prizadevanj za aktivacijo volivk in volivcev za udejanjanje družbenih sprememb na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Ljudem prenašam to, kar sama občutim in živim, pripovedujem jim svojo zgodbo, ki me je pripeljala na pot odločitve za spremembo. Poudarjam, da je to moja pot, da ima vsak svojo, ki pa jo mora tako kot jaz, prehoditi sam. To so nova zavedanja, ki jih moramo vsi skupaj še ponotranjiti, saj smo bili do sedaj programirani na to, da bo za naše potrebe poskrbel nekdo drug, mi pa bomo mirno in lagodno živeli. Teh iluzij je po 30. letih končno konec, zato pomagam ozaveščati ljudi, da se je treba prebuditi, sprejeti odločitev izstopa iz cone udobja in stvari vzeti v svoje roke ter oditi na pot sprememb. To jim kažem tudi s svojim zgledom, saj sem se pripravljena podati na volitve kot kandidatka ljudske liste. Želim, da ljudje spoznajo in začutijo mojo verodostojnost in usklajenost mojih misli, besed in dejanj.

Prepričana sem, da je za aktivacijo potrebno najprej narediti tisti prvi korak – odločiti se, da v taki državi ne želiš več živeti, da hočeš soustvariti državo, ki bo podpirala potrebe ljudi, tvoje in vseh nas. Ta korak je najtežji, ker je povsem individualen – to resnično moraš storiti sam. Vsak naslednji korak je veliko lažji, saj se ti pridružijo podobno misleči, s katerimi nadaljuješ to plemenito pot.

  1. Morebiti še vaše sporočilo kolegicam županjam in kolegom županom? Kot je razvidno iz vašega svetlega zgleda, se vse da! Torej je možno poslušati tudi ljudi in ne zgolj spornih kontradiktornih navodil iz državnih pisarn, ki se ne srečujejo z vsakodnevnimi težavami staršev, otrok in mladine, starostnikov, podjetnikov in ostalih, ki vsakega po svoje načrtno uničuje razglašena kriza?

Ko sem se poleti izpostavila v zvezi s svojim nestrinjanjem, da bi kot županja nagovarjala ljudi k cepljenju, sta me kontaktirala le dva kolega župana, ena županja in ena podžupanja. Njihova podpora mi je veliko pomenila, a sta me po zadnji medijski gonji v novembru podprli le še obe kolegici, vsi ostali pa so se zaprli v svoj navidezno varni svet in se ne želijo javno izpostavljati. Lahko pa da se ponekod bolj potihoma ‘borijo’ v svojih občinah, kajti tudi župani in županje imajo šoloobvezne otroke, zaradi česar so v velikem stresu.

Poskušam razumeti, da smo ljudje različni in da se težko izpostavimo, da za nekatere tudi še ni prišel pravi čas. Vsak ima namreč svoj razvojni ritem, eni prej, drugi kasneje. Vse bolj pa čutim, da sem s svojim zgledom marsikoga spodbudila, da se je zazrl vase in začel razmišljati. Prepričana sem, da v srcih in glavah ljudi vztrajno tli življenjska iskra, ki bo slej ko prej prerasla v zmagoviti ogenj. Vedno pogosteje dobivam namreč tudi pisma od zdravnikov in učiteljev, ki mi pišejo o svojih stiskah, ker se ne upajo izpostaviti, ker bi jih institucija izobčila. Spodbujam jih, da bomo le tako lahko naredili nove korake, če se bodo opogumili in spregovorili, saj gre za prihodnost tudi njihovih otrok. A očitno bo moralo postati še težje, da ljudje res ne bodo več zdržali in takrat se bodo pridružili.

Glede na vse povedano, zame ni več poti nazaj, je le naprej v ustvarjanje boljšega življenja ne glede na vse. Vem, da bodo izzivi, da ne bo lahko, a imam že kar trdo kožo, saj me je življenje že nabrusilo za te korake in to pot.

Intervju je bil objavljen v glasilu OZAVEŠČENI, december 2021.

Delite naprej ...