Gozd mi pomeni res veliko. Sprehod v gozdu mi olajša zbistritev misli. Ozaveščanje življenja. Zavestnost dihanja. Uživam v vonjavah gozda. V vsej lepoti zelenih barv. Iglic po tleh v gozdu iglavcev. Ali listov v gozdu listavcev. V zvoku krošenj, predvsem meni ljubih borovcev, ko piha močnejši veter.
Vendar. V gozd istočasno vstopam nekdo, ki mu gozd pomeni tako rekoč svetinjo. Izraz popolnega spoštovanja. Osnove za kakovost zraka. In torej osnove za življenje. V gozd pa prav tako vstopa nekdo z namenom, da tam, daleč od oči javnosti, odvrže na primer gradbene odpadke. Ali neke druge predmete, ki jih ne potrebuje.
Podobno je z vodo. Meni predmet poklona, kjerkoli se z njo srečam. Nuje po dotiku. Da mi teče med prsti. Da se po možnosti v njej okopam. Da jo tam, kjer še lahko, pijem. Živo vodo. Ker sem živ človek. Ki me misel, da bi vodo konzumiral iz plastenk najmanj odbija. Da ne rečem ubija.
Istočasno obstajajo ljudje, ki vodo sicer po vsej verjetnosti pijejo, kakršno koli že. Nimajo pa res nikakršnega problema vanjo usmerjati odplak. Industrijskih ali individualnih. Tudi v morje. Ker se tako “dela”!? Ker se je tako “vedno delalo”?!
To ni razmišljanje o nesmiselnosti ureditve zbiranja gradbenih odpadkov. Ali urejanja onesnaženja voda. Je pa razmišljanje, da istočasno obstajamo (najmanj) dve vrste ljudi. Tisti, ki nam je narava neodtujljiv del nas in nekaj svetega. In tisti, ki jim je narava zgolj neizkoriščen ekonomski ali odpadni potencial.
Kako smo prišli do te točke? Kako smo lahko danes v Sloveniji, po 30. letih samostojnosti (še vedno) ljudje, ki v naravi vidimo možnost odlaganja odpadkov, ne pa nujnega neizbrisljivega sobivalnega gradnika življenja? Pa seveda več kot jasno to ni (zgolj) problem Slovenije. Vendar, mi živimo Slovenijo.
Smo res Homo Sapiens? Smo misleči človek? Ali s(m)o med nami že roboti? Ki so miselni del sivih celic izklopili. Ki vedno in povsod iščejo najkrajšo pot. Najkrajšo rešitev. Trenutno najbolj ugodno. Brez premisleka o vseh posledicah.
In koliko smo v 30. letih res uporabljali možgane? Razmišljali? Preverjali dejstva? Kolikokrat smo sprejemali res pomembne odločitve, ker je nekdo, ki naj bi nam nekaj pomenil, rekel tako in tako. Ker je nekaj pisalo v časopisu. Ker so nekaj rekli na televiziji.
Ker če kdaj, danes resnično ni več izgovorov, da nekaj ne bi vedeli. Da ne bi (z)mogli preveriti. Ker res večina podatkov obstaja. Res pa je, da je tudi tu potrebno zapustiti tako imenovano cono udobja in nekaj narediti. Preveriti dejstva. Razmisliti. Se ne prepustiti toku množice, tudi za ceno trenutne izgube neke namišljene podobe v javnosti. Koliko nas je tega sposobnih? In koliko nam (še) pomeni všečnost za vsako ceno? Da ja ne bi sosedi in prijatelji komentirali?
Tako kot je razglašena kriza prinesla res neverjetno število prebujenih ljudi, je na nas, da ponovno opolnomočimo (tudi) sive celice. Da opustimo stare navade lahkotnosti “sprejemanja” odločitev, poslušanja nekakšnih mnenjskih avtoritet, ker jih, če dobro pomislimo, kot take vzpostavljajo prav tisti množični mediji, ki vsebin, ki smo jih prepoznali kot ključne, ne želijo obravnavati. Prikazovati. In predstaviti.
Je to dovolj za miselni preskok za domačo nalogo, ki je pred nami? Za Slovenijo naslednjih 30 ali kar 300 let?
Ker to gradimo danes. Za to se povezujemo danes.
Ker smo 30 let več ali manj spali. Ne sprejemali odločitev in slednje prepuščali zdaj temu, zdaj onemu. Ali zdaj tej, zdaj drugi skupini. Potem pa vse “reševali” z namišljenimi boji levih proti desnim. Naših proti vašim. Kljub dejstvu, da ne levi ne desni ne obstajajo. Vsaj ne pri poslih. Predvsem ne pri ključnih dogovorih. In ker so nosilci moči v ozadjih bistveno nad delitvami na leve in desne. Izkoriščajo pa to igro venomer in povsod, saj ne-misleča množica nanje najlažje pade.
Ker ni potrebno zapustiti cone ugodja. Ker mediji razglasijo krivca. In mi skočimo. In kruha in iger se ponovi. Centri moči pa se smejijo. Sprejemajo predpise in omejitve. Imajo v popolnem prijemu vse navidezne odločevalce. Nastavljene urednike. Sodnike. Politike oziroma politikante. Uradnike. Pravne službe. Službe za javna naročila. Celo glavne pisarne. Ker vendarle ne sme uiti noben morebiti pomemben dokument. Ali imeti možnost urejanja datumov na dokumentih.
Vse to je naša realnost. Naša 30-letna zapuščina. Ki bi lahko bila drugačna. Pa (še) ni. Ker v Sloveniji (še) živita najmanj dve vrsti ljudi. Tisti, ki sta nam gozd in voda svetinji. In tisti, ki jim gozd in voda predstavljata ekonomski potencial.
mag. Gregor Kos
