evropska-volitve
· Čas branja: 4 min

Državnozborske volitve 2022 smo nekateri na osnovi znanja, izkušenj in analize dogajanj v množičnih medijih ter predvsem na t.i. družbenih omrežjih že opredelili kot verjetno zadnje, kjer interes ljudstva še lahko izkaže volilni rezultat. Gledano iz današnje perspektive smo se verjetno pri tovrstni oceni ušteli. Razlogov je več.

Začnimo najprej z zunanjimi. Prav dejstvo koronske plandemije in odziva posameznic in posameznikov ter posledično vzniklih bolj ali manj organiziranih skupin je »sistem« prepričalo v res popoln nadzor nad množičnimi mediji, kar so izvajali in kar seveda še naprej izvajajo. Kar se tiče t.i. družbenih omrežij, ki smo jih nekoč še videli kot možnost vsaj delnega preboja in širjenja režimu neljubih informacij in idej je prav tako jasno, da so predvsem na osnovi izkušenj ameriških volitev popolnoma nadzorovano orodje v rokah kapitala, ki sedaj nadzor nad vsemi anti-agendami izvaja že na tako izpopolnjene načine, da se jih naključni obiskovalec sploh ne zaveda. Kar je bil verjetno ves čas cilj t.i. družbenih omrežij oziroma platform. Prav zato obstajajo njihovi (kontrolirani) lastniki in prav zato obstajajo (kontrolirani) lastniki internetnih iskalnikov. Ta del je verjetno najbolj jasen in razumljiv.

Obenem pa je strah, ki ga je imel režim pred morebitnim volilnim uspehom vzniklih skupin, ki so nastopile na volitvah 2022, ker niso mogli meriti njihovega delovanja na terenu, vsaj deloma bil odveč. Najprej, ker so v svojem strahu zanemarili psihološki moment. Ki vedno in povsod potrjuje, da je kakršna koli možnost spremembe vedno in povsod pretehtavana kot – ali nam je sedaj res tako hudo in kdo ve, kako bo ali bi bilo z/po spremembi. Predvsem pa so z jasno anti-janša kampanjo in tradicionalnimi izpopolnjenimi orodji načrtnih medijskih ali platformskih diskreditacij posameznic in posameznikov oziroma skupin, ki bi lahko udejanjali spremembo, poskrbeli za tako rekoč tipično slovensko glasovanje. Glasovanje »proti« nečem, kar redki razumejo. In glasovanje »za« realno neznano, ki pa je bilo zapakirano dovolj mamljivo, da je vzbujalo interes. Tudi na strani navidezne alternative. In prav slednje je tako rekoč kronski dokaz, kako dnevno buhtenje navideznega znanja in naučenih parol na omrežjih nima tako rekoč nikakršne izkustvene podlage. In je namenjeno zgolj neprestanemu dokazovanju nečesa, kar realno ne obstaja.

Kaj navedeno pomeni za evropske volitve, ki so pred nami? Možnosti, da bi se za kandidaturo odločale posameznice in posamezniki, ki bi s svojo integriteto lahko zagotavljali interes ljudstva in ne kapitalskih omrežij, je zelo malo. Tiste redke, ki si slednje lahko privoščijo zaradi zaključka poklicne kariere ali potencialne materialno/zaposlitvene neodvisnosti, pa seveda mašinerija spretno nagovarja, da bi bil kakršne koli odmik od ustaljene prakse političnih strank, strel v prazno.

A prav za tem zajcem se skriva grm, če parafraziramo nekatere bolj ali manj posrečene politične projekte v zadnjih letih. Če je nestrankarska ljudska lista gibanja Zdrava družba kaj dokazala na volitvah 2022, je to dejstvo, da je koncept ljudske liste možno realizirati. Da ne potrebujemo načrtno, do potankosti izpopolnjenega sistema političnih strank in posledično njihovega popolnega nadzora na osnovi finančnih sredstev, da izrazimo in udejanimo ljudsko voljo. In če kaj, samo prav v letu 2024 na domačem terenu priča dokazom, zakaj ne obstaja več politična stranka, ki bi bila vredna našega zaupanja. Ker kot taka ne more (več) obstajati! Ker je tovrsten sistem, ki so ga desetletja zlorabljali, končno razpadel. Za kar so, na nek način paradoksalno, a z zakoni vesolja povsem razumljivo, sami krivi in dogovorni. Ker tako mora biti. Ker če bi ga »razbijali« »mi«, bi vedno ostajala senca dvoma – kaj pa če… In tako naprej. Sedaj je popolnoma jasno, da tovrstne sence dvoma ni. In je ne more biti. Konec je.

Zato je danes pritisk na prej omenjene posameznice in posameznike tako močan. Zato jih skušajo prepričati, kako nemogoče, zamudno in nepotrebno je zbiranje podpisov. In kako lažje naj bi bilo se priključiti ali ustanoviti politično stranko, ki jo slej ko prej vodijo niti iz političnih ozadij. Verjamem, da so mnogi že pozabili, kako je ustanovitelj politične stranke, ki ji javnomnenjsko ni kazalo slabo, zapustil lastno stranko, ko je uvidel, da so ga/jo prevzeli. In kako ne more nič(esar).

Prav zbiranje podpisov, ne glede na to, kako duhomorno se mnogim zdi, je danes lahko (!) še tisti edini preostali element vznika družbene zavesti. Osebni odnos z volivci. Lastno testiranje na terenu. Osebni nagovor. In angažiranje volivcev. Ki lahko na osnovi odnosa imajo ta notranji glas, ki jih bo držal tudi do oddaje volilnega glasu.

In da ne pozabimo, tudi prostor navidezne alternative je že bil in kot kaže bo še naprej prostor načrtnega tržnega potenciala političnih tvorb, ki jemljejo volitve kot specifično obliko kopičenja denarnih sredstev. Nekateri to s pridom izvajajo že nekaj mandatov, spet drugi krajši čas. A denar ali pridobivanje denarja nikoli ne sme biti cilj politične aktivacije ljudstva. Ker je čas materialnega tudi v izteku. In sprememba, ki prihaja, ki je nič in nihče ne more ustaviti, ne bo (več) temeljila na materialnem. Tudi zato potrebujemo še (bistveno) več dela na sebi, na lastni izkustveni ravni, na prepoznavanju znakov, ki vodijo v dejstva. In ne v motoričnem ponavljanju naučenih fraz.

Spremeni sebe in spremenila se bo (tudi) Slovenija. Velja (tudi) še danes.

Delite naprej ...